Od nekdaj sem si želela, že kot majhna deklica, da bi imela sanjsko hiško, sanjskega princa in sanjsko življenje.

Že od malega sem mislila, da je življenje eno samo veselje, nisem mogla verjeti, da se nekateri venomer kregajo, kajti pri nas doma se res nikoli nismo kregali na veliko, mogoče kakšen res mini prepirček to pa je bilo to, potem, da je lahko toliko hudobije po svetu kot je lahko vidimo dandanes, ter sem mislila res, da živimo kot v pravljici, ampak sem se kar zmotila, glede tega da lahko dobiš hišo takšno kot želiš in vse to, zmotila pa sem se v tem, ker nisem vedela, da se je treba res truditi, da dobimo dinarčke in da lahko imamo vse to kar hočemo.

Pri nas smo zelo srečni, že zaradi tega da smo kot družina to kar smo, ker se še sedaj, ko smo vsi tako starejši ne kregamo, ampak ni pa se mi še uresničilo glede moje sanjske hiše. Ampak upanje umre zadnje, jaz pa še zmeraj upam, da bom dobila to kar že od nekdaj hočem. Problem je ta, ker ni trenutno denarja, vsaj toliko ne kot ga bi potrebovala za moj sanjski dom. Hiše, dom in oprema to kar stane. Sploh pa gradnja to stane, oprema pa tudi ni kaj majhen zalogaj. Ampak saj še niti blizu tridesetih nisem in vem, da mi bo uspelo. Trenutno službe nimam takšne kot kakšen politik, da bi si en dva tri lahko zgradila to kar hočem, ampak tudi do tega bo še prišlo, da bo moja denarnica polna in da bo moja hiša, moj dom v katerem bom potem živela skozi, da bo točno takšna kot sem si od nekdaj želela. Imam kar velike standarde in sem zelo modna oseba, rada imam tako kot jaz hočem, po zadnji modi. Saj veste kakšen je rek? »Počasi se daleč pride!«